Mladostništvo je le obdobje, a odnosi z otroki trajajo večno
Vedno zamračeni, nezadovoljni z vsem, leni, trmasti, razdražljivi – tako vidijo najstnike njihovi starši in odrasli. To je pogosto vzrok za razdraženost, jezo in nerazumevanje. Odrasli ne morejo sprejeti dejstva, da so njihovi otroci, ki so bili včasih odprti in ubogljivi, zdaj zadržani, živijo v virtualnem svetu, večino časa preživijo v vodoravnem položaju in se zdijo brezbrižni do vsega.
In potem so tu še britanski psihologi, ki so posodobili svoje smernice za opredelitev mladostništva. V skladu z novimi ugotovitvami zdaj mladostništvo traja do 25. leta starosti. Otroška psihologinja Laverne Antrobus je dejala, da je tradicionalni pogled na doseganje odraslosti pri 18 letih napačen. Po njenih besedah je prej veljalo, da človeški možgani zaključijo svoje oblikovanje na začetku adolescence, vendar raziskave kažejo, da se njihov razvoj nadaljuje do 25. in 30. leta. V tem času pride do pomembnih sprememb pri obdelavi informacij, kar pomembno vpliva na človekovo sposobnost razmišljanja, načrtovanja, reševanja problemov in sprejemanja odločitev. Zato se bodo morali starši z mladostniškimi težavami ukvarjati tudi v odrasli dobi, kot je veljalo prej.
Teoretično razumemo, da je mladostništvo obdobje intenzivnih sprememb v fiziologiji, čustvovanju in na socialnem področju. Vemo, da si mladostniki prizadevajo za neodvisnost, iščejo sprejemanje med vrstniki in se poskušajo ločiti od staršev. Vendar želimo, da se te spremembe odvijajo v skladu z našimi, odraslimi pravili. To povzroča napetosti: čutimo utrujenost od konfliktov, ko najstniki zahtevajo, da jih pustimo pri miru, ali pa so užaljeni zaradi naše navidezne brezbrižnosti. So zmedeni, mi pa tudi. Vendar je razlika med nami v tem, da smo mi to fazo že prešli, oni pa še ne.
Zato je prednost izkušenj na naši strani. Naša naloga je, da razumemo, kaj se skriva za nenehno razdraženostjo in utrujenostjo naših otrok, kateri fiziološki procesi usmerjajo njihovo vedenje in kako se pravilno odzvati nanj. Strokovnjaki delijo informacije o tem, kako otrokom pomagati preživeti to težko obdobje odraščanja.
Kako komunicirati z najstnikom
Poslušajte brez obsojanja
Najstniki imajo pogosto občutek, da jih nihče ne razume. To je zlasti zato, ker ne morejo vedno razumeti svojih občutkov, odrasli pa njihove težave pogosto dojemamo kot nepomembne ali celo namišljene težave. Zato je pomembno, da se naučimo pozorno poslušati, pokažemo empatijo in poskušamo razumeti otrokova čustva. Njihovih mnenj ne smete razvrednotiti ali jih poskušati popraviti. Utrujeni odrasli včasih težko prisluhnemo otrokom, vendar si prav tega želijo, da bi jih poslušali brez prekinitev. Želijo čutiti, da nam ni vseeno in da poskušamo razumeti njihova čustva.
Ne smemo govoriti stvari, kot so “to ni problem” ali “v naših časih ni bilo tako” ali “imate vse, česar niste imeli v naših letih, kaj vas skrbi?”. Dejansko otroci ne potrebujejo le materialne podpore, temveč tudi čustveno bližino in zanesljive odrasle, ob katerih so varni. Zato je bolje, da se namesto zavijanja z očmi ali vzdihovanja vprašamo, kako jim lahko pomagamo in jih podpremo, ter jim damo vedeti, da so njihova čustva pomembna, četudi nam oblika njihovega izražanja ni vedno všeč. Čustva so normalna in vsi se jih skozi življenje naučimo obvladovati, kar pa vsem ne uspeva. Zlasti najstniki se morajo počutiti slišane in razumljene, tudi če se nam njihove težave zdijo nepomembne.
Ne jemljite vedenja svojega najstnika osebno
Nenadno ali nesramno vedenje najstnika ni vedno izziv za starše. Pogosto gre za odziv na stres, hormonske spremembe ali notranji nemir. Namesto da se užalite, morate ostati mirni in svojega otroka podpreti.
Pomembno je, da mladostniku pomagate pri obvladovanju negativnih čustev, namesto da ga zaradi njih obsojate. Spodbujati ga je treba, da odkrito izrazi svoja čustva: “Jezen sem, ker …”, “Užaljen sem, ker …”. To bo pomagalo razumeti razloge za njihovo stanje: težave v šoli, negotovost ali težave pri druženju z vrstniki. Pomembno je, da znajo prepoznati svoja čustva in razumeti, kaj jih je povzročilo.
Otroku najprej pomagajte, da se umiri: naučite ga tehnik dihanja, vprašajte ga, ali potrebuje objem, predlagajte sprehod ali telovadbo. Telesna dejavnost, kot je tek, pomaga sprostiti negativna čustva in se osredotočiti na nekaj koristnega. Če ne zmorete sami, poiščite strokovno pomoč.
Obvladajte svoja čustva
Ne pozabite, da je mladostništvo čas velikih sprememb, zato so vaša potrpežljivost, razumevanje in podpora pomembni za otrokov čustveni razvoj. Zato je pomembno, da ne le nadzorujete mladostnikova čustva, temveč se naučite obvladovati tudi svoja. Otroci se učijo tako, da vas opazujejo, zato jim pokažite, kako upravljati s svojimi čustvi. Pogovarjajte se o svojih čustvih, vendar na konstruktiven način – tako se bo vaš otrok naučil zdrave čustvene komunikacije. V stresnih situacijah je bolje odkrito povedati, da ste jezni, razburjeni ali prestrašeni, vendar si prizadevate najti boljšo rešitev, namesto da izlijete svojo jezo ali skrivate svoja čustva.
Spoštujte njihovo samostojnost
V obdobju odraščanja si otroci prizadevajo za avtonomijo. Pomembno je spoštovati njihovo željo po lastnem prostoru, izbiri prijateljev in eksperimentiranju z novimi stvarmi: načinom oblačenja, hobiji ali pričeskami.
Otrokom glede na njihovo starost in zrelost dovolite, da sprejemajo lastne odločitve, vendar jim dovolite, da prevzamejo odgovornost za posledice teh odločitev. To pomaga razvijati samozavedanje in odgovornost. Starši bodo težko našli ravnovesje med zaupanjem in nadzorom, med željo, da bi otroku dali več svobode, in željo, da bi ga zaščitili. Vendar strog nadzor ne prispeva k razvoju zaupanja, pretirana svoboda pa ne k razvoju odgovornosti. Starši morajo zato skrbno spremljati stopnjo svobode pri odločanju, zlasti kadar gre za varnost, pravno odgovornost ali moralo otroka. Pri tem se je treba zanimati za mladostnikovo življenje, vedeti, s kom se druži, kaj ga zanima in kam hodi, vendar ne v obliki nadzora, temveč z resničnim zanimanjem. Ravnovesje med samostojnostjo in nadzorom temelji na medsebojnem zaupanju, odprti komunikaciji in pripravljenosti staršev, da priznajo, da je mladostnik sposoben sprejemati lastne odločitve in se učiti iz lastnih izkušenj.
Ustvarite vzdušje zaupanja
Neverjetno – isti otroci, ki so nam še nedolgo nazaj brezpogojno zaupali in se v vsem zanašali na nas, danes začnejo dvomiti o vsem, kar rečemo, naredimo in celo o tem, v kar verjamemo in v kar smo jih naučili verjeti. Da, zaupanje je treba ponovno vzpostaviti, vendar gre za drugačno raven zaupanja. Kako to doseči? Manj kritike, več sprejemanja. Otroci začnejo zaupati, če vidijo, da ocenjujemo njihovo vedenje in ne kot posameznike. Zagotoviti jim je treba, da jih imamo radi, ne le njihove dosežke.
Najstniki se bodo obrnili k nam, če bodo videli, da smo jim vedno na voljo, tudi če nas njihovo vedenje prizadene, razočara ali osramoti. Otroci zaupajo tistim odraslim, ki so dosledni v svojih besedah in dejanjih (tako pri kaznih kot nagradah), saj to zanje simbolizira zanesljivost in stabilnost. To je paradoksalna resnica o tem, na čem temelji zaupanje med starši in otroki.
Mladostništvo je le faza, odnos z otroki pa traja večno. To je čas, ko se oblikuje njihovo zaupanje v starše. Od nas je odvisno, ali bo to zaupanje trdno in odprto ali odtujeno in napeto. Svojim otrokom pomagamo, da odrastejo, oni pa nas učijo zrelosti.
